Tekst in fotografije: Roman Nahtigal
Društvo general Rudolf Maister Kranj je 6. 10. 2023 v prostorih Dijaškega in študentskega doma v Kranju za člane društva organiziralo predavanje upokojenega brigadirja SV Janeza Kavarja, 14. 10. 2023 pa z njegovim strokovnim vodstvom ekskurzijo po Gorenjski in v Vrbo na Koroškem z naslovom »Jeseniški trikotnik«.
Na strokovni ekskurziji so bila ob vseh pomnikih udeležencem ponovno predstavljena podrobna pojasnila o posameznih osebnostih, dogajanjih in zgodovinskih dejstvih.
Najprej smo se ustavili na Brezjah pri Tržiču, kjer je rojstna hiša dr. Janka Brejca, na kateri so mu krajani ob 20. obletnici samostojne Slovenije odkrili spominsko ploščo.
Janko Brejc je bil slovenski pravnik in politik, rojen je bil 18. novembra 1869 na Brezjah pri Tržiču, umrl pa je 6. aprila 1934 v Ljubljani.
Gimnazijo je obiskoval v Celovcu in Ljubljani, pravo pa študiral na Dunaju, kjer je leta 1895 promoviral. Po končanem študiju je nastopil službo v Ljubljani. Leta 1901 je bil v volilnem okrožju Kranj-Škofja Loka izvoljen v deželni zbor, leta 1903 pa je zaradi spora s I. Šusteršičem mandat odložil in se kot odvetnik preselil v Celovec, kjer je kot politik vodil borbo za slovenski jezik v šoli in javnih uradih. Brejc je bil od leta 1906 tudi odbornik Mohorjeve družbe, soustanovitelj Slovenskega šolskega društva na Koroškem ter častni občan mnogih slovenskih občin na Koroškem. Kot politični voditelj Koroških Slovencev je bil med prvo svetovno vojno preganjan.
Po koncu vojne se je vrnil v slovensko politiko. V Prvi slovenski Narodni vladi, ustanovljeni 31. oktobra 1918, je bil poverjenik za notranje zadeve. 20. januarja 1919 je postal predsednik Deželne vlade Slovenije in ostal s prekinitvijo na tej funkciji do 14. decembra 1920. V času njegovega predsednikovanja, je 24. aprila 1920 prišlo do krvavega nastopa policije proti demonstrantom na Zaloški cesti v Ljubljani (spopadejo se orožniki in delavci, ki so namenjeni na protestno zborovanje železničarjev; ubitih je bilo 14 in ranjenih 30 ljudi). Vodil je tudi boj za severno slovensko mejo, po slovenskem neuspehu na koroškem plebiscitu pa se je umaknil iz politike.
Leta 1919 je bil odlikovan z redom Svetega Save. Prav tako je avtor knjige: Aus dem Wilajet Kärnten Klagenfurt : Slovensko katoliško-politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem; [1913], 279 str., čeprav njegovo avtorstvo ni nikjer omenjeno.
Janko Brejc je bil eden najbojevitejših zagovornikov političnega katolicizma na Slovenskem, eden najpomembnejših slovenskih politikov na prehodu iz avstro-ogrskega v jugoslovanski državni okvir in eden ključnih akterjev, ki so po koroškem plebiscitu ohranjali zavest slovenstva med koroškimi Slovenci. (vira o dr. Janku Brejcu: Wikipedija, Novi Slovenski biografski leksikon)
Pot smo po cesti pod Begunjščico z Brezij pri Tržiču nadaljevali mimo Begunj na Gorenjskem do Radovljice. Pri vhodu v radovljiško graščino na Linhartovem trgu 1 smo si ogledali spominsko ploščo Rudolfu Badjuri in prostovoljcem, ki so tu decembra 1918 sestavili alpinsko četo za osvoboditev Koroških Slovencev. Spominsko ploščo je bila odkrita leta 1974 na pobudo Društva borcev-prostovoljcev za severno mejo 1918-1919.
Rudolf Badjura je bil športnik, športni in turistični delavec, publicist, rojen je bil 17. aprila 1881 v Litiji, umrl je 15 septembra 1963 v Ljubljani. Njegov brat je bil Metod Badjura, filmski režiser, scenarist in snemalec, svakinja Milka Badjura, pa filmska režiserka in montažerka.
Mladost je preživel v Litiji, del tudi v materinem rojstnem kraju v Tupaličah pri Preddvoru. Ljudsko šolo je obiskoval v Litiji in Šmartnem pri Litiji. Maturiral je 1903 v Ljubljani. 1903–05 je v Ljubljani služil vojaški rok, od tega 1904‒05 na častniški šoli. 1905 je v Pragi, kjer se je pridružil tamkajšnjim planincem, na nemški trgovski akademiji zaključil enoletni abiturientski tečaj, ki ga je usposobil za komercialno službo v bankah in trgovskih podjetjih. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1906 je dobil službo pri Kmetski posojilnici. Leta 1907 se je kot računovodja zaposlil pri znancu, trgovcu z lesom Ernestu Hiengu, v letih 1910‒19 pa je služboval kot uradnik pri Kranjskem deželnem odboru.
Aktivno je sodeloval pri nastanku prve jugoslovanske države kot rezervni častnik, posebno še v Ljubljani v prevratnih dnevih 1918, za kar se ga je pozneje oprijel vzdevek »ljubljanski general Maister«. Postal je tudi poveljnik ene od čet bataljona koroške legije. Del čete pod njegovim poveljstvom se je konec 1918 oblikoval v Alpsko četo, ki je 1918–19 odigrala pomembno vlogo v bojih za severno mejo.
V letih 1920–25 je bil tajnik na Jugoslovanskem generalnem komisariatu za promet in turistiko v Ljubljani, od 1925 na oddelku Ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani, po upravnih reformah v tridesetih letih 20. stoletja pa kot turistični referent na Oddelku za trgovino, obrt in industrijo Kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani; 1940–43 je nadaljeval uradniško delo kot pomožni tajnik pri Visokem komisariatu za Ljubljansko pokrajino, 1943–45 je služboval na Geografičnem institutu Univerze v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa je bil do upokojitve 1946 zaposlen na prosvetnem ministrstvu.
O njegovem zasebnem življenju ni veliko znanega. 1914 se je poročil z Nemko Hildo Steinböck, s katero sta živela v Ljubljani. Po njeni smrti se je poročil s sestrično Avrelijo, ki ji je s tem zagotovil dostojno preživljanje starosti.
Leta 1911 je bil prvič na enomesečnem smučarskem tečaju v Svincu (Eberstein) pod Svinško planino (Saualpe); podobnih tečajev se je udeležil še 1912 in 1913, med prvo svetovno vojno pa je bil 1917 še na specializiranem dvomesečnem tečaju za alpinske referente in gorske vodnike po značilni Bilgerijevi (gorniško-smučarski) šoli v Moserbodnu pod Wiesbachhornom. Svojo smučarsko angažiranost, ki jo je razumel v luči oblikovanja in utrjevanja slovenske narodne zavesti, je nadaljeval v Kraljevini SHS. Dejavno se je vključil v organizacije, ki so spodbujale razvoj smučanja, najprej v Športno zvezo, pozneje v Jugoslovansko zimskošportno zvezo (JZŠZ) s sedežem v Ljubljani.
Kot član upravnega odbora JZŠZ in član njenega tehnično-tekmovalnega odseka v prvem sklicu (1922) se je takoj vključil v široko zasnovano akcijo za promocijo smučanja na Slovenskem. Zavzemal se je za vključevanje smučanja v sestave nove vojske. Za omenjeni projekt JZŠZ je pripravil program in bil predlagan za prvega vodjo vojaških tečajev. Velja za promotorja razvoja pohodniškega, planinskega in gorniškega turizma ter posledično športnega turizma v Sloveniji. Bil je ustanovni član neformalnega društva Dren (1908), prvega organiziranega slovenskega alpinističnega društva. Opravil je številne zimske vzpone v hribe, spuste v kraške jame in posnel privlačne fotografije, s katerimi je obogatil svoje časopisne članke in knjige. Badjurovo delo lahko razčlenimo na štiri vsebinske sklope. Najprej velja izpostaviti njegovo vlogo pri pripravi turističnih in planinskih vodnikov. V štirih različnih jezikih jih je izdal sedemnajst, prvi med njimi je 1913 izšel z naslovom Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! V vodnikih (večina je žepnega formata) je predstavil tedanje slovensko ozemlje (tj. brez Primorja, ki je bilo po prvi svetovni vojni onstran rapalske meje, in Koroške, ki je po plebiscitu 1920 postala del Avstrije).
Badjura je tudi začetnik smučarske publicistike pri nas. 1921 je objavil knjigo Smuška terminologija, v kateri bralcu predstavlja domače izrazje in ga želi spodbuditi k njegovi rabi. Nekoliko izpopolnjena izdaja je izšla 1931. 1924 je izdal priročnik Smučar: smuška teorija in praksa za začetnike in izvežbane, ki velja za prvo slovensko knjigo o smučanju. Njegov smučarski opus zaključuje delo Bloško starosvetno smučanje in besedje (1956).
Pomembno je njegovo delo na področju zemljepisnega izrazja in imenoslovja. Temeljna knjiga s tega področja je Ljudska geografija – terensko izrazoslovje (1953). Zadnji vsebinski sklop Badjurovih del so opisi planinskih in drugih izletov. Članek Izlet na Kamniško sedlo je objavil že 1908, sledili pa so še drugi, vsebinsko povezani predvsem z zimskimi izleti v gore in odkrivanjem kraških jam. Bil je prejemnik avstro-ogrskih odlikovanj Karlovega četnega križca in odlikovanja Signum Laudis, 1925 je bil odlikovan z redom Svetega Save. Za izredne zasluge pri razvoju slovenskega planinstva je bil 1953 nagrajen z zlatim častnim znakom Planinske zveze Slovenije. (vira o Rudolfu Badjuri: Wikipedija, Novi Slovenski biografski leksikon)
Po pogovorih ob kavi v lokalih na Linhartovem trgu smo se iz Radovljice pot nadaljevali proti Bledu. Leta 2015 sta pri veslaškem centru v Zaki na Bledu predsednika Slovenije in Srbije odkrila spomenik srbskemu izumitelju, fiziku, matematiku in elektrotehniku mednarodnega slovesa Mihajlu Pupinu, ki se je leta 1919 na povabilo Kraljevine SHS udeležil pariške mirovne konference in s svojo intervencijo pomagal, da je območje jeseniškega trikotnika z Bledom, Bohinjem in Kranjsko Goro pri določanju tako imenovane rapalske meje z Italijo ostalo znotraj kraljevine SHS.
Pupin je bil izumitelj, rojen 4. oktobra 1858 nepismenim kmečkim staršem v Idvoru v Banatu v Srbiji, umrl 13. marca 1935 v New Yorku.
S 15 leti je zapustil gimnazijo v Pančevu, kjer mu je Slovenec, profesor Kos, vzbudil veselje do naravoslovja, ter šel najprej v Prago, od tod pa v ZDA, kjer si je služil kruh kot delavec po farmah in v tovarnah, obenem pa z zasebnim študijem izpopolnjeval svojo izobrazbo. Leta 1888 je opravil izpite iz filozofije in naravoslovja na Columbia University v New Yorku. Univerza je nadarjenega mladeniča poslala študirat fiziko na univerze v Cambridgu in Berlinu. Tu je 1891 doktoriral iz filozofije.
Vrnil se je v ZDA in postal asistent na Columbia University. Tu je bil leta 1904 promoviran za doktorja prirodoslovnih ved. Kot univerzitetni profesor je poučeval elektromehaniko do 1930, ko se je upokojil. S svojimi znanstvenimi razpravami in 24 patenti na področju elektrotehnike (med drugim Pupinovi vitli) si je kmalu pridobil največji ugled in se pomaknil v prve vrste svetovnih učenjakov te stroke. Mnogo univerz mu je podelilo častni doktorat. Leta 1928 je prejel kolajno ZDA za inženirske iznajdbe za svoj izum telefoniranja po zraku na velike razdalje, 1930 je bil izvoljen za predsednika univerzitetnega kluba v New Yorku, največjega v ZDA.
Ob zlomu Avstro-Ogrske je Pupin kot prijatelj predsednika ZDA Wilsona odločilno vplival na ugodno razmejitev jugoslovanskega ozemlja v Banatu, s svojo temeljito spomenico o Dalmaciji, Istri in Sloveniji, ki jo je aprila 1919 izročil Wilsonu, pa je povzročil, da je Dalmacija ostala v Jugoslaviji. Ko je izvedel, da je antanta priznala blejski kot Italiji, je izposloval, kakor sam pripoveduje v uvodu k slovenski izdaji svojega življenjepisa, z osebnim posredovanjem pri predsedniku Wilsonu, da je ta preklical svoj podpis na že pripravljeni listini. S tem je rešil Bled, ki mu je zato že leta 1921 podelil naziv častnega občana. Pupin sicer nikoli ni obiskal Bleda.
Tudi za Koroško je Pupin dosegel pri Wilsonu kompromisno rešitev dveh pasov, od katerih bi južni pripadal Jugoslaviji, severni pa Avstrijski republiki. To v danih razmerah edino ustrezno rešitev, ki jo je sprejel tudi Pašić, pa so takrat v Ljubljani vladajoči slovenski krogi odklonili, zahtevali plebiscit in z njim Koroško na koncu izgubili.
Pupin je leta 1923 v New Yorku izdal svoje spomine z naslovom From immigrant to inventor, ki so do 1930 doživeli 17 izdaj. Srbski prevod je izšel 1929 pri Matici Srbski v Novem Sadu, slovenski pa v letih 1931 in 1932 v dveh delih pri Vodnikovi družbi. (viri o Mihajlu Pupinu in o spomeniku v Zaki na Bledu: Wikipedija, Slovenski biografski leksikon, Delo, Gorenjski glas)
Z Bleda smo se zapeljali do Jesenic in si na koncu pročelja Železniške postaje Jesenice ogledali spominsko ploščo, ki so jo novembra 1973 postavili prostovoljci borci za severno mejo Jesenic v počastitev alpinske, ljubeljske in dobrovoljske Šefmanove čete ter jeseniškega in ljubeljskega odreda z napisom: »ČE V ONEM ČASU NE BILO BI NAS ŠE VEČJI KOS SLOVENSKE ZEMLJE BI ODTRGAL TUJI PLAZ«. To misel je zapisal jeseniški pisatelj in pesnik Miha Klinar (1922-1983).
Nasproti, severno od železniške postaje smo si v manjšem parku ob Titovi cesti ogledali mogočen osrednji spomenik NOB na Jesenicah, ki je bil odkrit leta 1960. Spomenik je marmornata kompozicija iz petih kvadrov s petimi bronastimi reliefi in marmornatim obeliskom. Avtor ureditve je bil arhitekt Edo Ravnikar, avtor plastik pa kipar Boris Kalin. (vir: Register nepremične kulturne dediščine)
Z Jesenic smo se odpeljali v Hrušico do obnovljenega južnega portala slovensko-avstrijskega železniškega predora Karavanke.
Železniški Karavanke je dolg 7976 metrov. Povezuje Srednjo Evropo preko Visokih Tur in Karavank v nadaljevanju z Bohinjsko progo do severnojadranskih pristanišč, s priključki v Ljubljani pa proti jugu na Balkan, Panonsko nižino in Bližnji vzhod. Predor je bil prebit po petih letih gradnje, 15. maja leta 1905. Pri izgradnji predora je sodelovalo 3.128 delavcev, v samem predoru pa je delalo 1.300 delavcev različnih narodnosti. Dela v predoru so bila zaključena 30. septembra 1906. Obnovljeni južni portal predora na Hrušici je grajen iz kamnitih klesancev in ima na vrhu tudi pozneje dozidana bunkerja.
Obsežna varnostno-tehnična nadgradnja železniškega predora je potekala v sodelovanju z avstrijskimi železnicami in je eden izmed največjih mednarodnih projektov na železniškem omrežju v času samostojne Slovenije. Po devetmesečni popolni zapori železniškega predora Karavanke je bil julija 2021 ponovno vzpostavljen železniški promet od postaje Jesenice do postaje Podrožca v Avstriji.
Ker na avstrijski strani dostop do vhodnega portala predora Karavanke po cesti ni mogoč, smo boje pri Podrožci in umik borcev za severno mejo skozi predor na Jesenice obdelali na Hrušici.
S Hrušice smo pot nadaljevali v Kranjsko Goro, kjer je bil v Bezjah v Šefmanovem mlinu rojen nadporočnik Karel Šefman, ki je pozimi 1919 zbral četo prostovoljcev-borcev za severno mejo in preprečil italijansko osvojitev jeseniškega trikotnika. Spominsko ploščo so na njegovi rojstni hiši odkrili aprila 1983.
Nadporočnik Karel Šefman (1889-1973) je imel poveljstvo enote z okoli 150 možmi v Podkorenu. Njegova četa je nadzorovala karavanške vrhove zahodno od Rožce, Kamniti vrh, Petelinjek ter cesto preko Korenskega sedla. Na koroško stran je Šefmanova četa prešla v začetku januarja 1919, ko so nemško-avstrijske enote zavzele Podklošter. Poveljnika čet Badjura in Šefman se sicer nista ujemala in razumela. Sporekla sta se ob italijanskem napredovanju 19. januarja 1919 proti Peči in Petelinjeku. Šefman je hotel italijanski prodor onemogočiti, Badjura pa naj bi s posredovanjem pri Dravski divizijski oblasti Šefmanu le to preprečil. Po sredi je bil spor med poveljnikoma glede območja nadzora, ki sta si ga razlagala in lastila vsak po svoje. Spor je “rešil” srbski bataljon, ki je zamenjal tako Badjurovo kot Šefmanovo enoto.
O Karlu Šefmanu so dostopni zelo redki zapisi. Ni ga tudi na Seznamu osebnosti iz Občine Kranjska Gora, čeprav bi nanj sodil. Matjaž Podlipnik, čigar stari oče Janez Podlipnik je bil prostovoljec pri Karlu Šefmanu, je na Facebooku aprila 2020 objavil tekst in spomine Karla Šefmana, ki so bili objavljeni v Tovarišu leta 1968.
Takole gre ta tekst: »Karel Šefman je novembra 1918. leta v Podkorenu pri Kranjski Gori na lastno pest zbral okoli sebe nekaj nad sto samih prekaljenih vojakov - domačinov in z njimi branil svojo dolino pred Italijani in koroškimi Nemci. V veliki meri gre prav njemu zasluga, da smo v tistih odločilnih dneh ohranili Zgornjesavsko dolino Sloveniji in Jugoslaviji. Ker je ta del naše narodne zgodovine skoraj povsem neznan, smo obiskali Karla Šefmana v Ljubljani. Fant se je rodil v Podkorenu. Kot študent prava na dunajski visoki šoli je med prvo svetovno vojno postal “prostovoljec” avstroogrske armade. Boril se je na ruski fronti in na italijanski, dokler ni postal invalid in ostal v zaledju. Propad avstroogrske armade ga je kot nadporočnika zatekel na italijanski fronti, odkoder se je čez Ziljsko dolino in Korensko sedlo vrnil v svoj rojstni kraj Podkoren.
“Ko se danes spomnim tistih prevratnih dni,” pripoveduje Karel Šefman, poveljnik zgornjesavskih prostovoljcev, “se moram spomniti tudi svojih fantov, naše pogumne čete. Njim se moramo zahvaliti, da je ostala naša dolina v Jugoslaviji. Čeprav smo bili navezani sami nase in od uradne Ljubljane kaj malo upoštevani, smo se trdno držali, ker smo dobro vedeli kaj hočemo.
Domov v Kranjsko Goro sem se vrnil 8. novembra, če se prav spominjam.
Takoj naslednjega dne sem se odpravil v Ljubljano k slovenskemu poverjeniku za narodno obrambo dr. Lovru Pogačniku. Poznal sem ga še iz vojaških časov.
Sprejel me je zelo ljubeznivo. Pripovedoval sem mu kako sem pri Ziljanih le z izzivalno glasno slovensko glasbo dosegel, da so z menoj govorili po domače, slovensko, ker so se bali nemško mislečih nestrpnežev. Poprosil sem ga za nasvet, kaj naj storimo za zaščito slovenskega življa na Koroškem. Povprašal sem ga, kaj bomo uredili, da Kranjska Gora ne bo postala mejnik med Italijo, Avstrijo in porajajočo se Jugoslavijo.
Upal sem, da mi bo Pogačnik razkril načrte naše slovenske vlade, toda krepko sem se razočaral. Silno sem bil razočaran nad njegovo politično kratkovidnostjo, ki nas je čez nekaj mesecev tako krepko udarila po glavi. Pogačnik mi je dejal, naj odvržem svoje vojaške cape, češ da bo že ameriški predsednik Wilson vse tako uredil, da bo prav. Spoznal sem, da nisem prišel k pravemu človeku. Bil sem že med vrati, ko me je poklical nazaj. “Zate bom skušal nekaj narediti, zate …” je dejal na lepem. Ves sem bil še pod neprijetnim vtisom, kako mu je kot vrhovnemu poveljniku slovenske vojske malo mar za naše brate onstran Karavank, zato sem planil: “K tebi sem prišel zaradi Koroške, ne pa zaradi sebe …” Potem sem se obrnil in odšel. Od tedaj ga nisem nikdar več videl.
Vrnil sem se domov v Kranjsko Goro. Čez Vršič je tistega dne prihajala neka madžarska divizija. Vsa sestradana in premražena. Dali smo jim štiri vole, ki sem jih s svojo enoto prignal z italijanske fronte. Na srečo smo jih zadovoljili, tako da so takoj odšli naprej, ne da bi plenili med našimi kmeti. Zatem sem zbral nekaj domačih povratnikov z bojišč, svojih mladih, izurjenih in prekaljenih vojakov, da bi z njimi zaščitil prebivalstvo pred podivjano soldatesko. Tako smo uspešno zamenjali stare očance, ki so prve dni po razpadu avstroogrske monarhije skrbeli za red v Kranjski Gori.
Naslednji dnevi, ko je zmeraj močneje pritiskala zima, so pokazali, da sem prav ukrepal. Za Madžari so pritisnili Italijani. Iz Soške doline so zasedli Vršič in pritiskali na Kranjsko Goro in Podkoren. Dišale so jim Jesenice in Bohinj, pa tudi Beljak jih je močno skominal. Pred očmi so imeli železniško progo… Druga skupina Italijanov je silila proti nam iz Trbiža z željo, da bi se združila z onimi z Vršiča. Bili so dobri ocenjevalci položaja. Predobro so vedeli, da jih Slovenci poznamo in jim ne zaupamo. Srbi kot njihovi vojni zavezniki so jim bili veliko bolj blizu. Ob vsaki priložnosti so jim govorili, da smo Slovenci pravzaprav Avstrijci… Naj nam nikar ne zaupajo, pač pa njim kot bojnim zaveznikom. Takšno zvitorepsko politiko so Italijani dokaj uspešno uporabljali posebno na Gorenjskem in ne ravno zaman. Neredki srbski častniki so jim v svoji naivnosti celo nasedli. Italijanska letala so metala letake, namenjene jugoslovanskim vojakom - ali bolje povedano vojakom srbske in hrvaške narodnosti.
Letak je bil tiskan v hrvaščini, takšni, kakršna je bila v veljavi med “Nezavisno državo Hrvatsko” med zadnjo vojno (op. p. 2. Sv. vojna). Posebej zanimivo je, da je ta letak Slovence kot narod povsem prezrl… Zagotavljal je ustanovitev Jugoslovanske države Hrvatov in Srbov. Kmalu potem so Italijani navezali izredno prisrčne vezi z novo oblastjo v okrnjeni Avstriji. Z različnimi manevri in premiki svojih armad so celo pomagali našim stoletnim sovražnikom na Koroškem. Politika italijanske vlade do Slovencev je bila več kot očitna, sicer pa predobro vemo, kaj so kasneje počeli s Primorci in Istrani.
Novembra in decembra 1918 smo v Zgornjesavski dolini živeli v nenehnem strahu, kdaj bodo Italijani zares udarili po nas. Zavezniški dogovori o prekinitvi sovražnosti niso ničesar povedali o razmejitveni črti med Italijo in Jugoslavijo ter Avstrijo. Več kot očitno je bilo, da bomo zase ohranili le tisti kos zemlje, ki ga bomo zasedli z vojsko.
Nasproti Italijanom smo si na lastno pest zagotovili začasno demarkacijsko črto, toda čez njo so zmeraj bolj silile sovražne patrulje in posamezni častniki z najrazličnejšimi izgovori, da vidijo, kako in kaj. V samoobrambi smo razširili vesti, da jih na naši strani čaka korpus Bosancev. Kakšen sveti strah so imeli pred njimi še s Soške fronte, je menda še predobro znano. In tako so Italijani obstali na Vršiču, pri Beli peči in pod Petelinjekom med Ratečami pri Planici.
Hkrati smo imeli zgornjesavski prostovoljci dovolj opravka z organizacijo svojih enot. Ko smo bili najštevilčnejši, nas ni bilo več kot 150 fantov in mož. Največ jih je bilo doma iz Podkorena, Rateč, Kranjske Gore in Rut - Gozda Martuljka. Iz srbskih vojnih ujetnikov, ki so se vračali domov iz nemške Avstrije čez Kranjsko Goro smo sestavili poseben odred. Ta je zasedel železniško postajo Bela peč (med Ratečami-Planico in Trbižem). Pričakovali smo namreč, da bodo imeli Srbi kot antantni zavezniki večjo avtoriteto pri Italijanih kot mi, slovenski “Avstrijci”. Kljub temu pa smo se morali kasneje umakniti na črto kakih 200 m pred vasjo Rateče. No, in tod še danes poteka jugoslovansko-italijanska meja… Zgoraj na hribu Petelinjek, kjer smo imeli svojo bojno postojanko, pa se srečajo vse tri meje.
Januarja 1919. leta so Italijani skušali prodreti do Jesenic, in sicer kar po železniški progi. Pripravljeni so bili celi transporti do zob oboroženih vojakov. Za to je izvedel železničar Franc Smolej, ki me je pravočasno obvestil. V Kranjski Gori je uničil kretnice… Bila je jasna in mrzla noč. Mesec je svetil, ko sem razporedil svoje fante na borbene položaje v Ratečah. Dve strojni puški sta držali v šahu cesto, pri Jalnovi žagi, dve pa železniško progo… Po cesti je pripeljala kolona tovornjakov, po progi pa vlak. Z nekaj rafali smo opozorili “makaronarje”, da gre tokrat zares. Bili smo dovolj odločni, da so se nas nočni vsiljivci pošteno ustrašili. Ročno so opustili svojo namero in jo urezali nazaj proti Trbižu.”
In tako je najlepši košček sveta ostal slovenski.«
(viri o Karlu Šefmanu: Register nepremične kulturne dediščine, objava na spletni strani ZVGS in objava Matjaža Podlipnika na Facebooku 15. 4. 2020)
Na Podkorenu je sredi vasi na hiši s hišno številko 20, kjer so se zbirali borci Zgornjesavske doline, spominska plošča, ki so jo jo novembra 1973 odkrili prostovoljci borci za severno mejo Jesenic v počastitev dobrovoljske Šefmanove čete ter jeseniškega in ljubeljskega odreda.
Iz Kranjske gore smo se preko Korenskega sedla zapeljali še do Vrbe na Koroškem, kjer smo si ogledali v samem mestu blizu Vrbskega jezera še kamniti steber, ki označuje potek demarkacijske linije leta 1919.
V bližnjih lokalih ob Vrbskem jezeru smo si privoščili kratek postanek ob kavi ali napitkih, potem pa smo se odpravili proti Ljubelju. Tu smo se najprej ustavili pri spomeniku žrtvam koncentracijskega taborišča Ljubelj -Mauthausen in v njihov spomin prižgali svečo. Po postanku ob spomeniku smo se odpravili na manjšo pogostitev v Gostišču Karavla 297.
Preko Tržiča smo se zgodaj zvečer vrnili v Kranj z novimi spoznanji o gorenjskem prispevku pri bojih za severno mejo in za jeseniški trikotnik, po katerem je imela velike apetite sosednja Italija.
Iz Kranja in Tržiča se nas je sedemnajst udeležencev ekskurzije z avtobusom zapeljalo do rojstne hiše dr. Janka Brejca v Brezjah pri Tržiču.
Strokovni vodja ekskurzije je predstavil delovanje dr. Janka Brejca v vladi SHS in za Slovence na Koroškem.
Spominsko ploščo so na rojstni hiši dr. Janka Brejca ob 20. obletnici samostojne Slovenije, leta 2011, odkrili vaščani Brezij pri Tržiču.
Predstavitev ustanovitve in delovanja alpinske (alpske) čete v bojih za severno mejo ter življenja in dela Rudolfa Badjure pred spominsko ploščo na radovljiški graščini na Linhartovem trgu v Radovljici.
Na pročelju radovljiške graščine na Linhartovem trgu so marca 1974 na pobudo Društva borcev-prostovoljcev za severno mejo 1918 – 1919 odkrili spominsko ploščo posvečeno spominu na prostovoljce Alpinske čete, ki jim je poveljeval kapetan II. razreda Rudolf Badjura.
V lokalih na Linhartovem trgu smo se družili in pogovorili ob kavi.
Pri veslaškem centru v Zaki na Bledu sta predsednika Slovenije in Srbije 9. oktobra 2015 odkrila spomenik srbskemu izumitelju in fiziku mednarodnega slovesa Mihajlu Pupinu, ki ga je Bled imenoval za častnega občana že leta 1921. Spomenik je Sloveniji podarila Srbija.
Predstavitev pomena Mihajla Pupina za znanost in slovenske meje. Na povabilo Kraljevine SHS se je leta 1919 udeležil pariške mirovne konference in s svojo intervencijo med drugim tudi pomagal, da je območje jeseniškega trikotnika z Bledom, Bohinjem in Kranjsko Goro pri določanju meje z Italijo ostalo znotraj kraljevine SHS.
Spominska plošča, ki so jo novembra leta 1973 na pročelju Železniške postaje Jesenice postavili prostovoljci-borci za severno mejo z Jesenic v počastitev alpinske, ljubeljske in dobrovoljske Šefmanove četa ter jeseniškega in ljubeljskega odreda.
Nasproti Železniške postaje Jesenice leži osrednji spomenik NOB na Jesenicah, ki je bil odkrit leta 1960. Avtor ureditve je bil arhitekt Edo Ravnikar, avtor plastik pa kipar Boris Kalin.
Železniški predor Karavanke je 7976 metrov dolg slovensko-avstrijski predor, ki je bil prebit po petih letih gradnje leta 1905, dela na njem pa so bila zaključena septembra 1906. Onovljeni južni portal predora na Hrušici je grajen iz kamnitih klesancev, na vrhu pa ima tudi pozneje dozidana bunkerja.
Predstavitev pomena nadporočnika Karla Šefmana, ki je zbral četo prostovoljcev-borcev za severno mejo in pozimi 1919 preprečil italijansko osvojitev jeseniškega trikotnika.
Spominsko ploščo so aprila 1983 Karlu Šefmanu na njegovi rojstni hiši odkrili prostovoljci-borci za severno mejo z Jesenic.
Kamniti pomnik na pločniku v Vrbi na Koroškem, ki označuje smer demarkacijske linije po Vrbskem jezeru in zahodno leta 1919.
Prižiganje sveče v počastitev spomina na žrtve koncentracijskega taborišča Ljubelj - Mauthausen.